Prostovoljno gasilsko društvo Višnja Gora
Cesta na Polževo 12 1294 Višnja Gora tel./fax. - 01/7884-645 e-pošta: [email protected] predsednik: 031/401-114 - Miha Slapničar poveljnik: 041/874-520 - Jože Miklavčič |
TRR: IBAN SI56 0204 1001 2335 295 (NLB d.d.)
Kazalo
VODSTVO DRUŠTVA DANES
Upravni odbor | |
Predsednik | Miha Slapničar |
Poveljnik | Jože Miklavčič |
Tajnica | Jožica Podržaj |
Blagajničarka | Monika Marinčič |
Člani | Franc Bobnar |
Slavko Dolinar | |
Andrej Dremelj | |
Dragica Erjavec | |
Franc Erjavec | |
Aleksander Šturbaj | |
Aleš Gorše | |
Gregor Gorše | |
Jan Kamin | |
Slavko Kastelic | |
Jože Kolenc | |
Miha Marinčič | |
Jure Omahen | |
Stane Omahen | |
Miha Slapničar | |
Beno Čoš | |
Janez Koščak | |
Stane Zupančič | |
Nadzorni odbor | |
Predsednik | Matjaž Dremelj |
Janez Koricki | |
Tilen Omahen | |
Častno razsodišče | |
Slavko Dolinar | |
Peter Kahne | |
Jože Kolenc | |
Helena Potokar | |
Franc Vozel | |
ZGODOVINSKI ORIS VIŠNJE GORE
Mesto Višnja Gora je nastalo na podolgovatem hribu, stisnjeno med srednjeveško obzidje pod hribom in Starim gradom nad njim. To območje je bilo že zgodaj poseljeno (doba Ilirov).
V srednjem veku je bil predhodnik Višnje Gore Stari trg, ki se kot trg omenja že v letu 1269. Leta 1460 je bila v trgu cesarska mitnica, ki so jo imeli tržani v zakupu. Dohodek od tega je predstavljal glavni dohodek trga in kasneje mesta. Leta 1461 so imeli tržani pravico voliti iz svoje srede sodnika.
Zaradi pogostih turških vpadov so se prebivalci selili na bližnji grič (na višje – višje na gori), zato verjetno tudi ime Višnja Gora. Leta 1478 je cesar Friderik III. podelil kraju mestne pravice in ga povzdignil v mesto. Višnja Gora je postala trgovsko, prometno in vojaško pomembna. Od obrti so bile najbolj razvite kovaška, nožarska in čevljarska obrt, ki so se združevale v cehe. Glavni dohodki mesta so bili mestni sejmi.
Mesto je doživljalo številne vzpone in padce. Imelo je svoj grb in pečat. Na Starem gradu (Weichselberg) so živeli mogočni grofje Višnjegorski. Grad je prvič omenjen leta 1154. Cesarji so dajali grad v upravo raznim oskrbnikom; najprej celjskim grofom, nato Habsburžanom in nazadnje Turjačanom. Grad je začel propadati konec 18.stoletja. Leta 1778 je ob vznožju položnega griča nastala nova graščina, v kateri je bilo do konca druge svetovne vojne Deželno sodišče in od leta 1948 dalje vzgojni zavod.
Mesto Višnja Gora ima mestno cerkev sv.Ane, ki je v letu 1554 postala protestantska . Tu so imeli luterani svoje shode. Vendar pa se luteranski nauki niso posebno prijeli in so po letu 1581 skoraj usahnili.
Višnja Gora je bila nekdaj res živo, utripajoče mesto ob nekdanji državni cesti (številni prevozniki). Tu so bili mali obrtniki, trgovine, številne gostilne in sodišče. Tedenski in letni sejmi so prinašali dohodek. Okoliško prebivalstvo se je ukvarjalo s poljedelstvom in živinorejo.
V Višnji Gori lahko govorimo tudi o zgodnjem razvoju šolstva, saj je neke vrste šola omenjena že leta 1496, prava šola pa je bila ustanovljena leta 1815 v Mestni hiši (15 učencev). Leta 1906 je bila zgrajena nova šolska zgradba (štirirazrednica), ki je služila svojemu namenu do leta 1999, ko dobi Višnja Gora novo sodobno šolo.
Spreminjala se je tudi upravno – teritorialna ureditev: za časa avstroogrske oblasti in še v času Kraljevine Jugoslavije (do leta 1933) je bila mestna občina Višnja Gora, nato velika občina Višnja Gora srez - Litija. Taka velika občina je delovala do leta1943. Po letu 1945 je pod okraj Grosuplje spadal krajevni ljudski odbor (KLO) Višnja Gora z okolico. Leta 1955 je kot občina izgubila samostojnost. Tako je bila nekaj časa v občini Ivančna Gorica, nato v občini Grosuplje, od leta 1995 pa zopet v občini Ivančna Gorica.
Vse te upravne spremembe so močno vplivale na gospodarski razvoj Višnje Gore, ki je pričel nazadovati. Z izgraditvijo avtomobilske ceste leta 1958, je promet, ki je nekdaj potekal skozi mesto, obšel Višnjo Goro. Ta je polagoma postajala odrezana od glavnega dogajanja. Zaradi vseh teh navedenih razlogov je pričela zaostajati za občinskimi središči - Grosupljem in Ivančno Gorico. Prizadevanja za samostojno občino niso uspela, Višnja Gora je še vedno velika krajevna skupnost z 18 naselji.
Višnja Gora pa je zaradi slikovite pokrajine, čistega zraka in neokrnjene narave turistično zanimiva in privlačna. V prejšnjem stoletju so si ugledni in zagnani meščani prizadevali zgraditi turistične objekte, ki so privabljali ljudi od blizu in daleč. Že leta 1934 je bil zgrajen planinski dom na Polževem, ki je bil v zimskem času smučarski center, poleti pa priljubljena izletniška točka. Med vojno je bil planinski dom na Polževem požgan, a so po vojni zgradili novega. Poimenovali so ga hotel Polževo in je še dandanes vabljiva turistična postojanka.
Leta 1937 je bila zgrajeno kopališče – za poletni turizem, kar je pomenilo za tisti čas velik dosežek, saj kopališča od Ljubljane do Novega mesta ni bilo. Kopališče v Višnji Gori še vedno deluje, potrebna pa je celovita obnova bazena.
Mesto Višnja Gora in okolico obišče veliko pohodnikov, ki se radi sprehodijo po Jurčičevi poti od Višnje Gore do Muljave. Mnogi obiskovalci se radi napotijo v dolino Kosce z lehnjakovimi pragovi in stenami, ki so prava naravna znamenitost (Koški slapovi). Nova, a prijetna in nenzahtevna je Pot dveh slapov, ki vodi iz Višnje Gore ob potoku Višnjica in njenih slapovih preko Kuclja (748 mnv) in Gradišča (704 mnv) ni nas že omenjenih Koških slapov vodi nazaj v Višnjo Goro.
Že konec 19.stoletja in v 20.stoletju so v Višnji Gori delovala številna društva, ki so dajala živahen utrip mestnemu dogajanju. Med najstarejše društvo sodi Prostovoljno gasilsko društvo Višnja Gora, ustanovljeno leta 1875, v okviru katerega so delovale različne dejavnosti: godba na pihala, pevski zbor, bralno društvo in dramske sekcije. Iz teh je leta 1905 nastalo Kulturno prosvetno društvo.
V okviru Krajevne skupnosti sta še dve PGD in sicer: PGD Kriška vas (ustanovljeno leta 1927) in PGD Vrh pri Višnji Gori (ustanovljeno leta 1948).
V Višnji Gori delujejo še druga društva - Planinsko, Turistično, Društvo prijateljev konj, Lovsko družina, Društvo upokojencev, Kulturno društvo, športna društva, ki s svojim delovanjem bogatijo življenje v našem prijetnem mestecu.
V lokalnem časopisu Višnjan, ki je začel izhajati v letu 1979 z večjimi ali manjšimi presledki, od leta 1995 pa redno, izvemo za vse pomembne dogodke, saj se uredniški odbor trudi, da aktualni dogodki ne bi tonili v pozabo.
Nazaj na kazaloUSTANOVLJANJE PROSTOVOLJNEGA GASILSKEGA DRUŠTVA VIŠNJA GORA
Višnja Gora je bila strnjeno mestno naselje, hiša druga ob drugi, grajene iz lesa in krite s slamnato streho. Požari so bili pogosti, zato so prebivalci na razne načine organizirali protipožarno stražo in predpisovali ukrepe požarnega varstva. Mesto je imelo požarno stražo in je uporabljalo požarni red od 18.maja 1825. Ta je bil napisan v nemškem in slovenskem jeziku z naslovom: » OGNJ GASITI NA VOD ALI NAREDBANJE OGNJ GASITI «.
Mesto Višnja Gora, kot močna naselbina, z razvito obrtjo in trgovino, je imelo že leta 1875 ročno brizgalno, dve berglovki ter ostalo orodje in opremo. Ročno brizgalno je izdelal znani livar Samasa iz Ljubljane. Shranjena je bila v grajski Auerspergovi shrambi
Ustanovitelji Prostovoljnega gasilskega društva v Višnji Gori so bili ugledni možje iz vrst obrtnikov in predstavnikov šolstva. Vsestransko aktiven in sposoben šolski vodja Janko Škerbinc, je zbral okoli sebe premožne meščane, včlanjene v cehovsko druščino, ki je skrbela poleg osnovne dejavnosti še za varnost življenja in premoženja. Sklicali so ustanovni občni zbor, ki je bil v »Faturjevi hiši« v Višnji Gori. Novoustanovljeno društvo je štelo 40 navdušenih sodelavcev, ki so postavili za načelnika Janka Škerbinca. Kmalu so si nabavili paradne uniforme – temnorjave obleke z visokimi kapami in šildi. Denarna sredstva so pridobivali s prispevki obrtnikov in okoliških kmetov (kar je še danes običaj), nekaj od graščine in mestne občine, pozneje pa še od hranilnice.
Iz prispevkov so si zagnani višnjegorski gasilci uredili tudi gasilsko shrambo, ki je bila prvotno na prostoru, kjer je danes stara šolska zgradba ali lipa (mesnica Nandentovega Janeza, adaptirana v shrambo). Z izgraditvijo nove šole, leta 1906, so gasilsko shrambo preselili v Mestno hišo. Sušilni stolp so zgradili na Cvingerju, ob sedanji Ambroževi hiši. Leta 1943 je bil ob bombardiranju Višnje Gore stolp porušen.
Nazaj na kazaloOBDOBJE MED OBEMA VOJNAMA
S pomočjo ohranjenih pisnih virov spoznavamo delo društva ter društveno življenje od začetka 20. stoletja. Nekatera obdobja so pomanjkljivo opisana ali celo ni zapiskov, druga so popolnejša. Člani društva so si vselej prizadevali za čim boljšo opremo, usposabljanje članov in skrbeli tudi za kulturno življenje celotnega kraja. Prirejali so zabavne prireditve in veselice (najraje za novo leto in ob pustu) v Sokolskem domu v mestu ali pa v gostilni Kamenčan. Poleti so prirejali piknike na Pahovem hribu, pa tudi na Starem gradu. Tako so leta 1928, ko je Višnja Gora praznovala 450 – letnico mesta, pripravili veselico na Starem gradu (z dovoljenjem kneza Auersperga). Vino so točili iz polževe lupine. Takrat so izdali tudi tiskano brošuro mesta Višnje Gore. V okviru društva je delovala godba, ki je navadno igrala na pogrebih zaslužnih gasilcev in meščanov. Po tedanjem običaju so šli vsako leto v parado ob cerkvenih slovesnostih. Prirejali so tudi gledališke igre in na ta način pridobivali potrebna sredstva za svoje delo
Poglavitna skrb gasilskega društva je bila gašenje požarov. Sodelovali so pri gašenju vseh požarov na območju Višnje Gore in v sosednjih krajih. V teh 130 – letih je gorelo prav v vseh vaseh, v nekaterih večkrat in tudi pri nekaterih gospodarjih večkrat. Najhujša požara sta bila nedvomno 26.07.1929 v vasi Vrh, kjer je pogorelo osem poslopij. Leta1913 je bil velik požar v Velikih Pecah pri Šentvidu. Gasili so z ročno brizgalno, berglovkami in vedri (gorela je cela vas). Leta 1926 so gasili v Spodnjih Duplicah, kjer je ogenj uničil poslopja številnih gospodarjev. Najhujši požar je bil leta 1929 v vasi Gatina, kjer je pogorelo 16 poslopij. Za požrtvovalnost pri reševanju človeških življenj pri tem požaru je bil odlikovan višnjegorski gasilec, Pajk Jože - Pepe, z najvišjim odlikovanjem za požrtvovalnost v tedanji Dravski banovini. Ob bombardiranju Višnje Gore, leta 1943, so bile porušene in požgane številne hiše in devet smrtnih žrtev. Veliko je bilo stavbnih in gozdnih požarov, kjer so sodelovali višnjegorski gasilci. V poletnih sušnih obdobjih so gasilci nudili pomoč občanom s prečrpavanjem vode v prazne vodnjake. Sodelovali so tudi pri vseh meddruštvenih vajah in tekmovanjih.
Društvo je leta 1893 kupilo novo ročno brizgalno in je bila v uporabi vse do leta 1925, ko so jo odprodali PGD Zagradec. Leta 1908 pa so kupili še eno sodobnejšo ročno brizgalno, ki je še vedno v posesti društva. Leta 1925 je društvo kupilo novo motorno brizgalno ROSENBAUER, ki so jo uporabljali vse do leta 1960. Člani društva so imeli lastno paradno uniformo.
Leta 1933 je bil izreden občni zbor gasilske čete v Višnji Gori, na katerem so vsi izvoljeni prisegli slavnostno prisego, ki se je glasila takole: »Jaz N.N., kot član prostovoljne gasilske čete v Višnji Gori, prisegam pred Bogom, da hočem vladajočemu kralju in domovini zvest biti, varovati narodno in državno edinstvo, svoje dolžnosti po ustavi, državnih zakonih in gasilskih predpisih vestno vršiti, zapovedi svojih predpostavljenih slušati, ter čast in ugled gasilstvu povsem ščititi in v vsem delovanju kot gasilec se brigati izključno za obče dobro; tako mi Bog pomagaj!«
Leta 1935 je gasilska četa Višnja Gora razvila svoj društveni prapor, ki se je delno ohranil do današnjih dni. Proslave se je udeležilo petnajst gasilskih čet in celo ban Dravske banovine, dr.Dinko Puc, ki je bil boter praporu.
Nazaj na kazaloDRUŠTVO MED DRUGO SVETOVNO VOJNO
Leta 1941 – začetek druge svetovne vojne. Nastopili so kritični trenutki za gasilsko društvo. Število članov se je zmanjšalo; ostali so le starejši, mlajši so šli v vojsko. V vojni je izgubilo življenje kar 20 članov – nekateri kot borci NOV, drugi kot talci ali pa so umrli v internaciji. Posamezni gasilci, ki so ostali doma, so po svojih močeh pomagali prebivalcem.
V gasilski shrambi je bilo v času italijanske okupacije skladišče živil. Partizani so s pomočjo domačinov (tudi gasilcev) izpraznili skladišče (velike zaloge živil). To je bila velika akcija, ki je okupatorju prizadejala izgubo. Gasilci so dali partizanom tudi 30 platnenih delovnih uniform.Društvo je torej v tem času delovalo le ob posameznih akcijah v okrnjeni sestavi.
Nazaj na kazaloDRUŠTVO DO LETA 1970
V povojni obnovi so aktivno sodelovali tudi gasilci. Zaradi pomanjkanja mehanizacije v prvem povojnem času so gasili s staro motorno brizgalno, ki jo je vztrajno popravljal in vzdrževal dolgoletni aktivni poveljnik (komandant) Matija Perušek. Leta 1955 je bila kupljena prenosna motorna brizgalna SAVICA, proizvod tovarne TMZ Zagreb. Shranjena je še kot staromodna oprema.
Prvo veliko gasilsko praznovanje je bilo leta 1957 ob 80. letnici društva (z dvoletno zamudo). Razvili so nov prapor, katerega pokrovitelj je bil Stane Keber, predsednik občine Ivančna Gorica. Na tej proslavi se je v Višnji Gori zbralo približno 400 uniformiranih gasilcev.
Ob proslavljanju 90 letnice društva v avgustu 1965 je društvo prevzelo novo prenosno motorno črpalko Sora, slavnostni govornik na prireditvi pa je bil general Ivan Lokovšek – Jan. Tudi ta črpalka je bila nabavljena s pomočjo prostovoljnih prispevkov, nekaj pa je tudi primaknila takratna Občinska gasilska zveza.
Nazaj na kazaloDRUŠTVO V NOVEJŠEM OBDOBJU
Glavna naloga društva v tem času je bila kadrovska okrepitev in materialna oprema. Višnja Gora je v tem času izgubila vodilno vlogo v upravnem in sodnem smislu. Vse to je vplivalo na razvoj kraja in tudi na nadaljnji razvoj gasilstva. Nekatera sosednja društva so že imela lastni motorni prevoz, naši gasilci pa so bili še vedno odvisni od konjske vprege, prevoza z najetimi tovornjaki, največkrat pa od prevoza z osebnim avtomobilom s prikolico gostilničarja Šerka. Zato se je pričela akcija za nabavo prvega vozila že leta 1967 pod vodstvom takratnega predsednika Cirila Planinška. Društvo je nameravalo kupiti IMV kombi, vendar zanj ni bilo dovolj sredstev. Tako je bilo leta 1971 kupljeno vozilo JEEP-MAHINDRA. Za nakup tega vozila so trije vodilni funkcionarji društva s svojim premoženjem jamčili povrnitev kredita. Tudi Krajevna skupnost je bila z akceptnimi nalogi garant za nabavo vozila. Ta JEEP je bil leta 1971 kupljen in pripeljan iz Beograda, uporabljen pa prvič pri gašenju velikega požara pri Podržajevih-Gorenčevih v Višnji Gori. Za hrambo tega vozila v obstoječi shrambi je bilo potrebno razširiti vhod in postaviti nova vrata.
Vsa dela so bila opravljena s prostovoljnim delom članstva in veliko zagnanostjo posameznikov. K JEEP-u je društvo kupilo tudi prikolico za prevoz opreme, vendar pa rešitev ni bila najboljša. Zmogljivost vozila in prikolice sta bili premajhni za vse večje potrebe. Zato so se člani društva leta 1974 odločili kupiti pri AUTOCOMMERCU že rabljen servisni kombi IMV, ga doma skoraj povsem razstavili, prebarvali in priredili za gasilske potrebe. Za nakup tega kombija so člani takratnega upravnega odbora posodili društvu po 100.000 do 200.000 DIN. Denar je bil povrnjen šele po obračunu naslednjih veselic. Obe vozili sta bili v društvu v uporabi do leta 1978. Kombi je bil prodan na licitaciji, JEEP pa po dogovoru z Občinsko gasilsko zvezo predan PGD Korinj, kjer je v uporabi še danes. Člani društva so se spomladi leta 1978 odločili, da kupijo večji in sodobnejši kombi. Z izkupičkom od veselic iz preteklih let, nabiralno akcijo in prispevkom OGZ Grosuplje so 6. decembra dobili kombi TAM 2000-T5. Pred prihodom tega vozila pa je bilo treba ponovno povečati vrata v gasilski shrambi v Mestni hiši. Vozilo je bilo prevzeto na proslavi, ob pobratenju s PGD Piran, leta 1979 in bil v uporabi vse do septembra 2005, ko smo ga predali PGD Gornji Senik.
Društvo se je moralo opremiti tudi z novo brizgalno, saj je bila leta 1965 prevzeta Sora premalo zanesljiva. S pomočjo članov in občanov je ob 100-letnici društva, leta 1976, (z enoletno zamudo), bila slovesno predana nova motorna brizgalna ZIEGLER 8/8, kupljena v Nemčiji. To brizgalno je društvo leta 1994 prodalo PGD Hrastov Dol in je še vedno v uporabi. Črpalka Sora je bila leta 1978 podarjena desetini Vrh nad Višnjo Goro, kompletno s pripadajočimi sesalnimi in tlačnimi konopljenimi cevmi.
Po letu 1970 nastane v gasilskih vrstah nova aktivnost; poveča se število članov, društvo si zastavlja nove naloge. Leta1975 je prevzel predsedniško mesto Franc Dremelj, ki je postal ob še nekaterih članih prava gonilna sila društva. V svoje vrste so pritegnili pionirje in mladince. Že leta 1967 je bila organizirana mladinska tekmovalna desetina, njen mentor je bil Franc Smrke. Leta 1978 je društvo razvilo pionirski prapor in prevzelo novo motorno brizgalno TOMOS, ki so jo kupili pionirji z lastno nabiralno akcijo. Pokrovitelj prapora je bila Ida Turk, častni član društva (prispevala je sredstva za prapor). Od leta 1977 so se tekmovanja udeleževala desetine pionirk in pionirjev.
Na pobudo Ivana Vlahoviča, nekdanjega vodje šole v Višnji Gori, ki se je preselil v Piran, se je leta 1979 naše društvo pobratilo s PGD Piran. Te vezi so še danes trdne in uspešne.
V gasilske vrste je bilo potrebno pritegniti tudi ženske. Leta 1978 je bila ustanovljena ženska desetina, za njihove paradne uniforme je prispeval denar Ivan Maršič iz Škofljice, večkratni boter in donator društva. Tega leta je bilo na podlagi sklepa za častnega člana društva imenovanih več pomembnih ljudi in sicer: Janez Lesjak - predsednik Občine Grosuplje, Ivan Maršič iz Škofljice, Lojze Ljubič - predsednik Občinske gasilske zveze Grosuplje in sedanji predsednik Gasilske zveze Ivančna Gorica in Anton Poropat - predsednik pobratenega društva Piran.
Najpomembnejša naloga društva, ki je bila dolga leta želja vseh gasilcev, je bila izgradnja gasilskega doma. Shramba v Mestni hiši je bila premajhna in popolnoma neustrezna. Društvo si je ves čas prizadevalo priti do denarnih sredstev za izgradnjo doma. V letih 1980/82 so organizirali in izpeljali pet blagovno denarnih tombol in sicer: dve v Višnji Gori, po eno pa v Piranu, Kočevju in leta 1982 v Grosuplju. Vsa sredstva od tombol in veselic, prostovoljni prispevki občanov, donatorjev, občine, Krajevne skupnosti, so bila porabljena za gradnjo doma. Leta 1980 je bilo kupljeno zemljišče »Pri Pajžbarju«, imenovan je bil gradbeni odbor. Gradnja je stekla in se nadaljevala predvsem s prostovoljnim delom članov. Veliko pomoč so nudili člani pobratenega društva Piran (materialno in s prostovoljnim delom).
Z denarnimi sredstvi je sodelovalo tudi Kulturno društvo Višnja Gora, saj je v zgornjih prostorih doma kulturna dvorana, ki je namenjena potrebam gasilcev, za kulturne prireditve v kraju in druge potrebe. Kulturna skupnost Grosuplje pa je delno materialno opremila oder (luči, zavese).
Največja proslava vseh časov gasilskega društva Višnja Gora je bila 04.07.1985, ko je bil predan v uporabo nov gasilski dom, društvo pa je praznovalo 110-letnico obstoja in delovanja. Dom je bil zgrajen skoraj povsem s prostovoljnim delom, ogromno pomočjo krajanov, KS Višnja Gora, SIS - a za varstvo pred požari in nesebično pomočjo naših pobratenih piranskih gasilcev. Leta 1994, ob prevzemu avtocisterne, je ljubljanski nadškof in metropolit dr.Alojzij Šuštar daroval mašo na prostem pri gasilskem domu in blagoslovil dom, vozila in opremo.
Leta 1993 je društvo kupilo v Nemčiji malo rabljeni vlačilec MERCEDES BENZ 1635 in ga doma nadgradilo. Tako je pridobilo sodobno gasilsko vozilo s cisterno, ki v zadnjih letih odlično služi vsem potrebam (tudi za prevoz vode v sušnem obdobju). Tega leta je bila tudi kupljena rabljena oprema IGD Pržanj. S tem je društvo pridobilo nekaj manjkajoče opreme. Leta 1997 pa je bilo kupljeno še poveljniško vozilo PV-1 (v Nemčiji kupljeno staro vozilo OPEL MONTERY 3,1LTD). S preureditvijo po gasilskih normativih odlično služi svojemu namenu.
V letu 1999, ko je društvo proslavljalo 20 let pobratenja s PGD Piran, je razvilo tudi nov društveni prapor, izdelan po vzoru prapora iz leta 1935. Na njem je 82 zlatih žebljičkov, pokrovitelj prapora pa je bila Krajevna skupnost Višnja Gora.
Društvo si je ves čas prizadevalo usposabljati in izobraževati svoje člane. Od leta 1972 so bili organizirani tečaji za izprašane gasilce, nižje častnike, častnike in številne druge. V seštevku je bilo za izobraževanje porabljenih okrog 11.000 ur. To je vsekakor velik prispevek k boljšemu in predvsem varnejšemu delu v gasilskem društvu ter požarni varnosti naših domov.
Organizirana so bila tudi številna tekmovanja pionirjev, mladincev in članov na nivoju Gasilske zveze. Naše ekipe so dosegale na tekmovanjih dobre rezultate.
Vodilni predstavniki društva so bili vedno pripravljeni pomagati tudi drugim društvom. Tako so naši dolgoletni aktivni gasilski funkcionarji, Jože Pušlar, Matija Perušek in Josip Pajk v začetku leta 1948 dali pobudo za ustanovitev PGD Vrh pri Višnji Gori in pri ustanovitvi tudi sodelovali. Društvo je ves čas sodelovalo z drugimi društvi, v zadnjih dveh desetletjih pa je navezalo tesnejše stike z društvi izven območja GZ Ivančna Gorica: Šentrupert, Sveta Trojica v Slovenskih Goricah, Sečovlje, Tešanovci in tudi drugimi društvi. Leta 1983 je društvo navezalo tesnejše stike z GD Ljubljana – mesto. Ob skupnem srečanju, pregledu njihovega biltena in starih slik, smo ugotovili, da sta naši društvi sodelovali že ob koncu 19. in v začetku 20.stoletja. Pri gradnji našega doma nam je prav GD Ljubljana – mesto priskočilo na pomoč (posodilo finančna sredstva za asfaltiranje dvorišča pred vhodom). Brezobrestno smo vrnili dolg v obliki drv in lesa v naslednjih letih. To je bila nesebična gesta in odraz pravega gasilskega tovarištva.
V društvu se še vedno odpirajo nove potrebe. Tako je bila konec leta 2000 začeta gradnja prizidka k domu (z veliko garažo, dve manjši shrambi in prostor za druženje). V letošnjem letu pa bo s pomočjo občinskih sredstev asfaltirano celotno dvorišče okrog doma. Letos je kupljeno novo vozilo za prevoz moštva - RENAULT MASTER, sredstva zanj pa je prispevalo društvo, gasilska zveza in seveda člani društva. Staro vozilo TAM 2000 je bilo v mesecu septembru podarjeno zamejskemu gasilskemu društvu Gornji Senik na Madžarskem.
PGD Višnja Gora je v zadnjih tridesetih letih doseglo velik napredek, v strokovni usposobljenosti, tehnični opremljenosti in povečanju članstva. Tako lahko rečemo, da je bilo doslej prav gasilsko društvo eno izmed najbolj množičnih, aktivnih in humanih društev v naši KS, ki je izpolnilo svoje poslanstvo.
Nazaj na kazaloPOBRATENJE
Že večkrat omenjeno sodelovanje z drugimi gasilskimi društvi je konec leta 1978 dalo tudi idejo o pobratenju gasilskih društev Piran in Višnja Gora. Člani obeh društev so se predhodno večkrat srečali. Ta srečanja je, poleg takratnega predsednika PGD Piran, g. Antona Poropata in PGD Višnja Gora, g. Franca Dremlja, s posebnim navdušenjem podpiral takratni tajnik PGD Piran, g. Ivan Vlahovič, ki je v letih 1968 – 1973 kot vodja šole služboval v Višnji Gori in bil v teh letih tudi tajnik našega društva. Idejo je podprl tudi takratni predsednik OGZ Grosuplje, g. Lojze Ljubič, ki je tudi naš častni član. Idejo o pobratenju so podprle tudi vse takratne družbenopolitične strukture v občini Piran in Grosuplje. Predstavniki obeh društev in takratne Medobčinske gasilske zveze Izola-Koper- Piran in OGZ Grosuplje smo imeli prvo uradno srečanje v nedeljo, 11.2.1978, v hotelu Erazem v Postojni, kar je na pol poti med Piranom in Višnjo Goro. Srečanja so se udeležili: Poropat Anton, Pugelj Jože, Matovina Milan, Švagelj Marjan, Debeljak Slavko, Steklasa Pavle in Vlahovič Ivan za PGD Piran in MGZ Izola-Koper-Piran, za PGD Višnja Gora pa Dremelj Franc, Garvas Alojz, Podržaj Janez, Šeme Alojz in Gros Jože, za OGZ Grosuplje pa Ljubič Lojze, Javornik Franc in Brlan Jože. Srečanje se je začelo ob 10,00 uri z enominutnim molkom za 9.2.1979 umrlim Edvardom Kardeljem. O pomenu pobratenja je govoril g. Lojze Ljubič, ki je poudaril, da se Piran nahaja na obmejnem dvojezičnem področju, Višnja Gora pa je srednjeveško mestece v neposredni bližini Ljubljane. Predlagal je, naj se listina o pobratenju podpiše najprej v Višnji Gori in nato v Piranu, kar so tudi prelagali prestavniki PGD Piran. Listina o pobratenju se je v Višnji Gori podpisala 8.6.1979, v Piranu pa 12.10.1979 v sklopu praznovanj občinskega praznika občine Piran. Samega podpisa so se poleg članov društva udeležili tudi predstavniki OGZ Grosuplje in MGZ Izola-Koper-Piran, župana obeh občin in predstavniki takratnih družbenopolitičnih organizacij v občinah in krajevnih skupnostih. Obakrat smo se naslednji dan člani obeh društev tudi prijateljsko srečali in ob tem spoznavali zgodovino in opremljenost društev, pa tudi znamenitosti obeh mest.
V letu 1980 je bilo popolnoma jasno, da bo v Višnji Gori v kratkem prišlo do gradnje novega gasilskega doma. Vse dejavnosti društva so se zato že od leta 1979 podrejale temu cilju. Krona vsega je bila prva tombola v Višnji Gori, 1.6.1980, katere so se udeležili tudi predstavniki pobratenega društva Piran in prikazali trodelni napad ter vajo na prostostoječi lestvi. Tombola, v katero smo vložili ogromno osebnih naporov, saj nam je bila organizacija tombole popolna neznanka, je bila gostom iz Pirana všeč in vedeli so, da se pripravljamo na gradnjo doma. Predlagali so, da bi tombolo in nato tudi veselico organizirali tudi v Piranu. Seveda smo predlog brez oklevanja sprejeli in predvideli datum tombole z veselico za 4.7.1980. Vedeli smo, da je časa malo, dela pa izredno veliko. Ukrepali smo hitro in 12.6.1980 smo na skupnem sestanku v Piranu že določili vse aktivnosti, potrebne za izvedbo tega velikega in zahtevnega projekta. Določili smo glavne dobitke in sicer: 1x osebni avto Zastava 101, manjši gliser s prikolico, IMV Ranault 4, 1x osebni avto zastava 750, 3x kolo z motorjem pony ekspres, 2x prenosni televizor in še nekaj manjših dobitkov. Vrednost dobitkov je bila približno 326.000,00 takratnih dinarjev. (Za primerjavo: avto IMV Renault 4 je takrat stal 70.000,00 dinarjev). Predhodno pa smo z ansamblom Franca Miheliča že podpisali pogodbo za igranje na veselici po tomboli in jo izročili piranskim gasilcem. Imenovali smo tudi tombolski odbor, vse potrebne dokumente s strani prireditelja tombole smo pripravili v Višnji Gori, piranski gasilci pa so na podlagi teh dokumentov pridobili vsa potrebna soglasja in dovoljenja. Za tako kratek čas smo si vsi skupaj zadali prav neverjetne naloge, saj smo avtomobile lahko dobili le »po vezah«, ker so bili dobavni roki za nov avtomobil takrat najmanj pol leta. Res je, da nam je Renault 4 ostal na tomboli v Višnji Gori, saj je bilo na dan naše prve tombole deževno in zato je bilo manj obiska, ostala dva avtomobila pa smo morali zagotoviti dejansko v slabih treh tednih in jih na dan tombole imeti v Piranu. Že dan pred tombolo je v Piran odšlo več naših gasilcev, ki so odpeljali avtomobile, s kamionom pa smo prepeljali tudi ostalo potrebno opremo za izvedbo tombole in veselice. Na dan tombole in veselice je v Piran z avtobusom odšlo še približno 45 gasilcev iz Višnje Gore, ki smo pomagali tako pri izvedbi tombole kot tudi veselice. V peklenski vročini in nepregledni množici obiskovalcev smo dobesedno garali vsi, tako Piranci kot mi. Tombola in veselica sta potekali brez zapletov, prinesli pa sta tudi prihodek, ki je bil sicer nekoliko nižji od pričakovanega.
V naslednjih letih je v Višnji Gori potekala gradnja gasilskega doma. Pri gradnji so pomagali tudi člani PGD Piran, saj so opravili preko 1200 prostovoljnih ur dela, s sabo pa so vedno prinesli tudi vino in ribe. Njihova pomoč pri gradnji je veliko pripomogla tudi k samozavesti nas samih, saj je naša delovna vnema včasih tudi popustila. Njihovo sodelovanje pa nam je dalo novih moči za nadalnje delo. Še posebej pa so nas presenetili, ko so pred otvoritvijo novega doma, leta 1985, pripeljali sidro kot simbol morja in pravi kraški kamen, na katerega je sidro naslonjeno. Na tem kamnu je tudi marmorna plošča z napisom: Gasilski društvi Piran in Višnja Gora sta pobrateni od leta 1979
V letu 1988 je PGD Piran praznovalo svojo 100-letnico obstoja in delovanja. K praznovanju smo svoj del prispevali tudi člani PGD Višnja Gora. V kavarni Galerija ob Tartinijevem trgu je bila ves teden pred zaključkom slovesnosti razstava 10. umetniških slik Višnje Gore, ki so jih ustvarili različni avtorji, tako domači kot tudi priznani umetniki. 16. oktobra tega leta pa smo v okviru zaključka praznovanj 100-letnice PGD Piran pred gasilskim domom v Piranu odkrili bronasto spominsko ploščo, za katero je model izdelal akademski kipar Peter Černe. Pod ploščo je v marmorno ploščo vklesan napis v slovenščini: Pobratenemu GD Piran ob 100-letnici obstoja, GD Višnja Gora, 16.10.1988. Napis v italijanščini pa se glasi: ALLA GEMELLATA ASSOCIAZIONE DEI VIGILI DEL FUOCO DI PIRANO PER IL 100 ANIVERSARIO DI COSTITUZIONE A.V.F. VIŠNJA GORA
14.10.1989 je bila v ob 10-letnici pobratenja organizirana skupna vaja PGD Piran, GD Ljubljana - mesto in PGD Višnja Gora – gašenje gospodarskega poslopja v Polju. V letu 1994, ob 15-letnici pobratenja so nam člani PGD Piran ob prevzemu novega kombiniranega vozila in blagoslovitvi doma predstavili nekaj svojih vaj. Leta 1999 smo praznovali 20-letnico pobratenja. Ob tej priložnosti je 19.6. v Višnjo Goro prišlo okoli 50 gasilcev iz pobratenega društva. Najprej smo imeli skupno slavnostno sejo, na kateri smo tudi članom obeh društev podelili spominske medalje ob 20-letnici pobratenja. Po prireditvi smo si skupaj ogledali naše staro mestece in se zadržali tudi v prijateljskem srečanju. Po prvotnem programu naj bi ta dan imeli tudi prevzem našega novega prapora, vendar smo zaradi izredno slabega vremena ta del prireditve prestavili.
Posebej lepo in prisrčno je bilo praznovanje 25-letnice našega pobratenja, ki je bilo 25. septembra 2004 v Piranu. Na skupnem srečanju petdesetih naših članov, od najmlajših do najstarejših, in članov PGD Piran, smo obudili spomine na skupaj prehojeno pot in si tudi izmenjali priložnostna darila. Ob tej priložnosti je PGD Višnja Gora tudi odlikovalo več gasilcev PGD Piran z društvenimi odlikovanji. Naše dolgoletno pobratenje je pozdravil tudi podpredsednik Gasilske zveze Slovenije gospod Tone Koren in seveda župana obeh občin.
V teh letih nam je pobrateno društvo podarilo tudi pomembno opremo kot so spustnica, prenosna motorna brizgalna 8/8 Rosenbauer in še precej ostale opreme. Za vso opremo smo pobratenemu društvu iskreno hvaležni.
Predstavniki društev in mnogi člani se sicer srečujemo večkrat letno. Obvezna je udeležba delegacij na občnih zborih in tudi ob drugih priložnostih. Mnoge člane obeh društev veže tudi globoko osebno prijateljstvo. Pomembna je že tudi tradicionalna udeležba članov PGD Piran in našega društva na Jurčičevem pohodu.
Pobratenje, ki so ga mnogi v začetku ocenjevali kot muha enodnevnica še vedno živi, V tem času smo se oboji veliko naučili in vemo, da bo to pobratenje z mlajšimi člani, ki so v obeh društvih, živelo svoje bogato življenje še naprej.
Nazaj na kazaloPREGLED ORGANOV DRUŠTVA V NEKATERIH LETIH
Načelniki in predsedniki v 130 letih
Od ustanovitve do leta 1892 je bil načelnik Škerbinc Janko, nato pa so sledili: 1892 – 1893 Štepic Anton, Škerbinc Janko od leta 1893 do?, v letih od 1893 do 1910 žal ne razpolagamo s podatki, Perko Anton 1911 - 1912, Sevšek Alojzij 1913 – 1915, Škufca Josip 1916 – 1917, Omahen Mihael 1918 – 1928, Bregar Ignac 1929 – 1930, Volk Josip 1931, Praznik Josip 1932 – 1934, Škufca Josip 1935 – 1939, Turk Alojzij 1940 – 1941, Bernik Andrej 1945, Pušlar Jože 1948 -1965, Zupančič Martin 1966 - 1967, Planinšek Ciril 1968 – 1970, Pušlar Jože 1971 – 1972, Turk Slavko 1973 - 1974, Dremelj Franc 1975 -1987, Podržaj Janez 1988 – 1994, Vozel Ignac 1995, Gros Jože 1996 dalje.
Poveljniki: do leta 1924 so načelniki opravljali tudi funkcijo poveljnika, Škufca Jožef 1924 – 1925, Volk Josip 1926, Vidic Vinko 1927 – 1928, Volk Josip 1929 – 1930, Praznik Josip 1931, Perušek Matija 1932 – 1933, Zavodnik Ivan 1934, Perušek Matija 1935, Zavodnik Ivan 1935, Pušlar Jože 1935 – 1941 in 1945 – 1947, Perušek Matija 1948 – 1954, Zupančič Martin 1955, Koricki Janez 1956 – 1960, Perušek Matija 1961, Koricki Janez 1962 – 1971, Smrke Franc 1972 -1973, Podržaj Janez 1974 – 1975, Koricki Janez 1976, Garvas Alojz 1977 – 1987, Dolinar Slavko 1988 – 1992, Erjavec Franc 1993 – 1997, Omahen Stane 1998 – 2002, Erjavec Branko 2003 - 2009, Kastelic Slavko 2010, Miklavčič Jože 2011- daje.
Nazaj na kazaloUSTANOVITELJI DRUŠTVA LETA 1875
- Gilji Peter – starejši
- Kurent Andrej
- Tacav Miha
- Štalcer Franc
- Legat Repnik
- Mauring Ivan - klobučar
- Dolenc Jože
- Fatur Anton
- Pirnat Štefan – župan in gostilničar
- Bernik Ivan – klobučar
- Škerbinec Janko – nadučitelj in organist
- Kralj Ana – gostilničarka
- Štepic Anton
- Graul Marija – gostilničarka
- Perko Janez – čevljar
- Pajk Jože – čevljar
- Sevšek Franc – ban